Moj oče že nekaj časa govori o tem, da se bliža njegova pomembna obletnica. Letos bo praznoval okroglih 50 let, kar naj bi bil vesel dogodek poln prijateljev, družine in dobre hrane.
A namesto, da bi bil sproščen in nasmejan, ga zadnje tedne nenehno skrbi. In to predvsem zaradi terase ob hiši. Že lani je načrtoval, da bomo ob hiši naredili novo teraso, na kateri bo senco delala nova pergola. Načrt je bil, da bi bila do njegovega slavja že zdavnaj končana, da tam lahko v miru postavil mize, stole in okraske ter, da bi lahko povabil vse prijatelje. A kot se pogosto zgodi, so stvari šle počasneje kot si je zamislil. Najprej je bilo treba pridobiti dovoljenja, potem še naročiti material. Kamen za tlakovanje je zamujal, mojster, ki je bil zadolžen, da bo postavljena pergola, je moral prestaviti termin zaradi bolezni v družini. Zdaj, ko so do rojstnega dne le še trije tedni, oče postaja vse bolj živčen. Vsak dan preverja vremensko napoved, kliče izvajalce in opazuje koliko dela je še ostalo. Včasih se zdi, kot da se bolj kot praznovanja veseli sence, ki naj bi jo pergola nudila. Ves čas govori, da noče, da bi gostje sedeli pod žgočim poletnim soncem in da noče organizirati zabave, če terasa ne bo takšna kot si je zamislil. Mama ga skuša pomiriti in mu pravi, da ni pomembna senca, temveč druženje, smeh in spomini, ki jih bomo ustvarili. Tudi midva z bratom mu pomagava, kolikor le lahko.
Pometava, nosiva deske in občasno celo skupaj sestavljamo dele konstrukcije. Počasi napredujemo. Upam, da nam bo uspelo pravočasno dokončati vse. Čeprav oče zdaj še vedno hodi naokrog s zaskrbljenim obrazom, vem, da bo na koncu ponosen. Pa ne le na teraso, ampak tudi na to, da smo kot družina stopili skupaj in čeprav morda pergola ne bo dala popolne sence, mu bo ob pogledu na vse zbrane, ki so prišli praznovat z njim, to zagotovo ogrelo srce.