Tandem paragliding? Če bi mi kdo to predlagal pred letom dni, bi mu rekla, naj si poišče drugo žrtev za take podvige. Jaz in višina nisva ravno najboljša prijatelja. Ampak ja, enkrat se znajdeš v situaciji, ko ti prijatelji za rojstni dan podarijo bon za tandem paragliding in nimaš ravno druge rešitve, kot da enostavno pač greš. Ni šanse, da rečem ne, ker potem poslušam, kako sem strahopeten, še celo leto.
Dan po rojstnem dnevu mi že pišejo sporočila: ‘Kdaj greš na tandem paragliding? A boš raje bon zamenjala za pico?’ In ker nočem izpast strahopetec, rezerviram termin. Pridem tja, bil je lep sončen dan, vse mirno, razgled noro lep. Ampak meni v glavi kar ropota. En del mene se veseli, drug bi pa najraje stekel dol s hriba.
Tam me pričaka vodja. Res super gospod, umirjen, nasmejan. Takoj mi razloži, kako stvar poteka, doda še par šal za sprostitev in v petih minutah se počutim precej bolj pomirjeno. ‘Samo par korakov in letiva,’ reče. In res, nekaj korakov… in hop, že sva nad tlemi.
Ljudje, tandem paragliding je bil občutek, kot da lebdiš. Nobenega tresenja, nobene panike, samo tišina in razgled. Kot da se čas malo ustavi. Gledaš dol na hribe, reke, hiške in sam pri sebi misliš: zakaj tega nisem naredil že prej?
Po pristanku sem bil poln adrenalina in smeha. Tisti strah na začetku je bil čist odveč. Tandem paragliding mi je dal enega najlepših spominov do zdaj. Pa ne zato, ker bi bil to nek ekstremni podvig, ampak ker sem šel čez svoj strah in v zameno dobil nekaj noro lepega.
Če koga mika, pojdi. Tandem paragliding je nekaj, kar te res premakne. V glavi in v srcu. Od lani do danes smo s prijatelji tandem paragliding podarili kot darilo še dvema prijateljema, ker sem jih toliko navdušil s svojo izkušnjo. In tudi sam komaj čakam, da grem spet.